Ob dnevu zaljubljenih smo v ospredje postavili pare, ki odnos negujejo kljub razdaljam
Ljubezni človek ne načrtuje, ljubezen se zgodi. In tako je ni mogoče ustaviti, tudi kadar partnerja ločujejo kilometri ali celo celine. V tokratni temi so o svojih izkušnjah spregovorili posamezniki s Celjskega, ki so svojega partnerja v letu videli precej manjkrat, kot nas je vajena večina. »Globoka in predana ljubezen je možna, tudi če partnerja živita daleč narazen. So pa potrebne posebne sile, da lahko tako vezo vzdržujeta.« Tako o partnerstvu na daljavo pravi specializantka sistemske družinske psihoterapije Sabina Rožen. Ob tem poudarja, da univerzalnega recepta ni, saj je ljubezenskih zgodb najverjetneje toliko, kot je ljudi.
Na vprašanje o tem, če ima razmerje na daljavo enake možnosti »preživetja« kot razmerje, kjer smo si ljudje bolj geografsko blizu, Roženova odgovarja, da ima vsak svojo zgodbo. »Vsak partner v odnos prinese tudi kapaciteto znanj, svoje značilnosti glede bližine, vztrajnosti. Ljudje, ki so geografsko oddaljeni, imajo, upam vsaj, primerno opremo, da zdržijo to dejstvo oddaljenosti. Ko sem razmišljala o temi, sem se spraševala, kaj vse ljubezen lahko pomeni. In defi nicij je toliko, kot je parov.« Dodaja, da različni pari sledijo različnim vrednotam in potrebam. Tudi od tega je odvisno, ali bo par, ki deluje na razdaljo, imel podobne možnosti za uspešno zvezo, kot jo ima par, ki je geografsko bliže.
Medtem ko si nekateri ob besedi partnerstvo predstavljamo predvsem medsebojno bližino, intimnost, dotike, morda zveza na daljavo ustreza ljudem, ki si želijo več samote, več prostora?
Zagotovo. Za tiste, ki jim bližina ni tako pomembna, je lahko ljubezenska zveza na daljavo celo dobra izbira. Po drugi strani se moramo zavedati, da lahko živimo tudi na istem naslovu in je med nami oddaljenost. Dva sta lahko vsak na svoji celini, a sta si blizu. To je zelo relativno. Taki ljudje, ki so jim zelo pomembni bližina, radost skupnega bivanja, malenkosti, taki verjetno bolj težijo k temu, da bi zvezo na daljavo približali.
Ko odnos med dvema, ki živita na primer v različnih državah, postane resnejši, je smiselno kakšno besedo reči o njunih pričakovanjih, željah in potrebah?
Za vsak par je dobro, da se pogovori o lastnih željah in pričakovanjih. Morda je za par, ki ni vsakodnevno skupaj, še bolj pomembno, da ima jasne dogovore. Da se partnerja pogovorita o tem, kakšen je njun urnik, kdaj se bosta srečala, kako je s stiki z ostalimi ljudmi, kako bosta preživljala počitnice, praznike, večere in podobno.
Razdalja najverjetneje pomeni tudi drugačen način preživljanja prostega časa – ko s partnerjem vsak dan ne moreš iti na sprehod, v kino, na pijačo.
To je pogled s stališča ljudi, ki smo navajeni biti blizu svojemu partnerju. Sama imam občutek, da smo ljudje izjemno prilagodljiva bitja. Če začnemo zvezo na daljavo, se temu prilagodijo tudi okoliščine. Tako nismo nikoli navajeni, da so večeri polni družabnosti s partnerjem. Tem razmeram se prilagodimo. Si pa mislim, da je hrepenenje vedno prisotno. Partnerstvo, če zanj skrbimo, raste, se poglablja. Partner nam lahko postaja vedno bolj zanimiv, spoznavamo njegove nove odtenke. To je veliko lažje, če smo si blizu. Zagotovo nam veza na daljavo odpira nove vidike partnerja, a tudi lastne, do katerih ne bi nikoli imeli dostopa, če ne bi imeli te izkušnje.
Morda je več priložnosti za učenje o sebi – nekje sem prebrala, da je zveza na daljavo pravzaprav zveza s seboj.
Upam, da imamo vsi te priložnosti – tisti, ki živimo blizu drug drugega, in tisti, ki smo drug od drugega oddaljeni. To je spet odvisno od človeka in od njegove osredotočenosti. Gre za to, če se človek poglablja vase, raziskuje, kaj odnos prinaša, kaj lahko sam prispeva, kako se kot posameznik spreminja skozi odnos, ali prevzema odgovornost za to, kar doživlja, in za to, kar daje. Nasploh morda več izvemo o sebi, ko nam ni enostavno. Ko nam je lepo, je naša pozornost usmerjena kam drugam, navzven (smeh).
Je partnerju bistveno težje zaupati, če nas od njega ločujejo precejšnje razdalje?
Pregovor sicer pravi: »Daleč od oči, daleč od srca.« Menim, da je zaupanje odvisno predvsem od tega, kakšna človeka stopata v odnos in kaj jima odnos pomeni. Če gre za dva, ki jima ni težko vzpostaviti zaupanja, je to lažje doseči in vzdrževati tudi v odnosu na daljavo. Če gre za dva, ki se srečujeta z izzivom, kako zaupati sebi in drugemu, to zagotovo zaznamuje njuno vezo. Morda svoj dvom lažje utišaš, če imaš partnerja vsak večer ob sebi, če imaš večji pregled nad njegovim razmišljanjem, delovanjem, odzivom.
Če razdalja prinaša precej izzivov, je tudi nekaj prav posebnih prednosti. Morda je na primer bolj sladko srečanje, ko se partnerja vidita po dolgem času.
Ko se navadimo na partnerja, vsak večer morda ne skočimo v zrak od veselja samo zato, ker ga spet vidimo. Če partnerja vidimo enkrat na teden ali mesec, ker prileti na primer iz Bruslja, je takšen odziv bolj verjeten. Ponavadi se še posebej razveselimo tistega, kar nam manjka, kar sicer pogrešamo. Upam, da je tistim, ki v partnerstvu živijo vsak na svojem koncu, dano toliko, kot jim je po drugi strani odvzeto.
Prednost je verjetno tudi v tem, da se partnerja ne moreta sporeči za vsako figo.
Najbrž se res ne obregneta ob toliko malenkosti. Če dva ne živita skupaj, ni nikoli problem to, če eden od njiju za seboj ni zaprl pokrovčka pri zobni pasti, ali da ni pomil posode … To nas, ko se na primer pogovarjamo preko spleta in partnerja opazujemo na zaslonu računalnika, ne prizadene prav globoko (smeh).
Se zveza na daljavo občutno spremeni, ko se partnerjema pridružijo otroci?
Zagotovo. Ko imamo otroke, se spremenimo, veliko pozornosti namenimo njim. Lahko rečem, da res občudujem ljudi, ki živijo ločeno in morajo usklajevati ne samo partnersko, ampak tudi starševsko vlogo. Ljubezen vsebuje željo po bližini, nežnosti, dotikih, še posebej, ko imaš majhne otroke. Teža odsotnosti je dejstvo, s katerim se sooča marsikdo od ljudi, ki niso vsakodnevno ob otroku. Tudi za otroka je precej lažje, če ve, da sta mami in ati doma. In da se imata rada! A če je odnos med staršema dober in sta slednja zanesljiva, je lahko za otroka prav tako dobra takšna ureditev.
Ali lahko ljudje tako živijo v nedogled ali se po letih takega življenja nekako izčrpajo?
Ko nas ljubezen prevzame, nas nekako ponese, naš svet se ji prilagodi. Takrat se nam zdi, da je vse mogoče, da smo vsemu kos. Novosti in radosti je toliko, da nas tudi zahtevnejše okoliščine, kot je na primer razdalja, ne skrbijo. A če zberem na kup svoje izkušnje in to, kar slišim, si nas večina želi, da bi bili s partnerjem blizu. Tako pride najverjetneje pri večini v času prehoda iz zaljubljenosti v ljubezen do odločitve, da bi se skupaj ustalili. Sploh, če dobimo vmes še otroke, je to morda še večji magnet. Poznam tudi primere, ko je ljubezen na daljavo trajala. Tudi v primerih, ko je bila ločitev partnerjev neprostovoljna. A poudarjam, v ljubezni ni pravil. Toliko, kot je ljudi, toliko je zgodb.
Je lahko za partnerja, ki sta dolgo živela narazen, usodno tudi to, ko zaživita na istem naslovu?
Seveda, takrat vse odprte zobne paste postanejo resničnost (smeh). Ali bosta dva, ki sta imela uspešno zvezo na daljavo, uspešno zaživela tudi skupaj, je odvisno predvsem od tega, iz kakšnega testa sta, koliko sta se zmožna in pripravljena prilagajati, rasti, koliko razumevanja sebe in drugega premoreta … Ko se ustalita na skupnem naslovu, lahko doživita olajšanje in se imata super. Lahko pa doživita presenečenje, da je njun partner v resnici drugačen od osebe, ki sta jo srečevala ob koncih tedna in na počitnicah. Kar je podobno presenečenju v večini odnosov in spet smo pri vprašanju, kako se partnerja (lahko) na to odzoveta.