Ta zapis so razmišljanja o partnerstvu, ki se napajajo iz prakse opazovanja sebe in sogovornikov v partnerskih in prijateljskih srečanjih ter prebiranja meni ljubih teorij o krožnosti, povezanosti in enosti.
ZAČETEK – KONEC. Če se pravljice o princu in princeski končajo z “in potem sta zaživela srečno do konca svojih dni”, se v realnosti prava zgodba tam šele zares dobro začne. Narava je sila modra: na začetku ljubezenske zveze nam v času in kulturi, kjer se imamo pravico zaljubljati in si svobodno izbirati partnerja, na skupni račun pogosto naloži dobropis v obliki močne telesne privlačnosti, čustvene bližine, ujemanja v pogledih, sprejemanja, odprtosti … Močni impulzi in želja po telesni bližini nas lahko za dolge mesece držijo kar se da blizu oboževane osebe. Pravljica zasije v vsem svojem sijaju – svet vidimo v svetlih in sočnih odtenkih, vse je mogoče. Mnogo pozornosti posvetimo zbližanju in ohranjanju dragocene osebe v svojem življenju. Tako se navadimo drug drugega, načrtujemo skupno življenje, združujemo dedni material in druge materialnosti. Sredstva na omenjenem dobropisu se slej ko prej izčrpajo, in če tega nismo počeli že prej, dobimo zdaj priložnost, da sami dodamo kaj na račun dobrega sobivanja. S sabo in z njo ali njim. Pri tem projektu se večkrat pojavljajo izzivi, kaj storiti in kako, saj se tega nismo nikjer naučili. Tudi če smo prebrali veliko knjig na temo “Kako v 7 korakih rešiti zvezo, sebe ali partnerja”, nam to v praksi ne pomaga prav dosti. Teorija je lahko v podporo pri razlagi in svetovanju drugim, pri lastnih zagonetnih temah, ki jih imamo pogosto v slepi pegi, pa je potrebno zabresti v svoja neozaveščena in včasih tudi nekultivirana področja. Večinoma na ta postopek pomislimo šele po tem, ko izčrpamo kup drugih možnosti – vedeževanje “kje me čaka moj princ”, nešteto sočutnih prijateljev/ic, ki se soglasno strinjajo, da nas je zla usoda zvabila na napačen kraj z napačno osebo, kamor ne sodimo, dopovedovanje partnerju, kaj vse je z njim narobe in kako to pogubno vpliva na našo srečo…
KAJ IN KAKO POTEM? Tako je lahko partnerstvo nebodigatreba, na katerega se je pač potrebno navaditi in ga sprejeti, si ga morda včasih olajšati s kakšno stranpotjo. Lahko pa ga vidimo tudi kot labirint, ki vodi do središča, imenovanega “jaz”. In temu razvijajočemu se “jazu” postaja vedno bolj jasno, da želi biti odgovoren, odrasel in soudeležen pri ustvarjanju svojega življenja, ne le na milost in nemilost prepuščen dobri volji in kapaciteti našega bližnjega, da nas osreči. In če velja, da niso okoliščine tiste, ki določajo moje življenje, ampak moja interpretacija le-teh, je lahko dobro izhodišče raziskovanja svojega nezavednega v tem, da se sočutno in dosledno odpremo svojemu doživljanju, ki ga partner sproža s svojimi besedami in odnosom do nas in/ali do otrok. Tako lahko obidemo željo uma, ki najraje analizira poteze drugega, izpustimo “zgodbo” in ostanemo s seboj in svojim doživljanjem. Ob plimi občutkov to na začetku ni lahko delo, saj lahko vse v nas kriči “krivica”, skupaj v en rog z nasveti, kako jo končati. A vaja dela mojstra in veča naš notranji prostor, v katerem je možno korak za korakom raziskovati skrivnosti, ki so nas pripeljale v neljubo situacijo. Pri tem delu je lahko v pomoč izpraševanje “na kaj me to doživljanje spominja?”. Odgovor nas lahko popelje v spomine, ki znajo biti na precej nenavaden in zapleten način povezani s trenutno situacijo. In tam nas dostikrat čaka del nas, ki je že dolgo ujet v nerazrešeni bolečini/stiski/dilemi. In če smo pri volji posvetiti potrebno pozornost sebi (namesto “porednemu” partnerju), nas lahko nagradi globoko olajšanje in osvoboditev dela nas, ki si je lahko dolgo prizadeval usmeriti pozornost nase. Morda tudi s tem, da smo se znašli v zahtevnem ali bolečem odnosu. Moja izkušnja je, da je rezultat uspešnega osvobajanja ujetih delov sebe tudi v ugotovitvi, da je način obravnave naših bližnjih v nekem delu precej podoben načinu, kako obravnavamo sami sebe. Vedno znova mi je zanimivo prisluhniti, s kakšnimi besedami opisujemo svojega partnerja in njegovo početje. Pri tem mi je vodilo izjava znanega antropologa in enega izmed očetov sistemske terapije, Gregoryja Batesona, ki pravi, da “ljudje ves čas govorimo o sebi”. To je tudi ena izmed niti, ki nas vodijo v središče omenjenega labirinta. In bolj kot smo si blizu, bolj lahko prevzemamo odgovornost za svoje življenje v lastne roke. To seveda ne pomeni, da se kdaj ne odzovemo burno ali z bolečino, odpira pa se možnost, da del nas tudi takrat, ko zunaj ali znotraj divjajo viharji, ohrani zavest o sebi, o svoji čustveni vpletenosti v dogajanje, o svoji potrebi po negi določenega dela “jaza”, ki je močno odreagiral na nek dražljaj. Pomembno se mi zdi tudi normalizirati dejstvo, da je pot odvijanja Ariadnine niti dolgotrajen proces z mnogimi postanki, odnehanji, brezupi in obupi (nad sabo, drugimi, smislom, življenjem…). Pri tem je lahko zelo dober smerokaz fokus nase, na svoje doživljanje, na lasten razvoj zaupanja, varnosti in hkrati na večje razumevanje drugih. Manj kot verjamemo, da smo uboge žrtve, bolj smo na poti k sebi. Naj pri tem ponovno poudarim, da lahko uporabimo skoraj vsako situacijo, da se obrnemo k sebi. Če na primer zaznamo, da se počutimo kot ujeta žrtev, je tudi to krasen vhod v samoraziskovanje, kajti občutek je resničen, ima svoj smisel in verjetno sega nekam v našo zgodovino. Le naša prepoznava, da je to občutek in zato po svoji naravi minljiv, nam lahko pomaga ostati in zdržati z njim, namesto zbežati od njega v neko vrsto olajšanja (pripisovanje krivde drugemu, hranjenje, zaslonsko tehnologijo, spanje, pritoževanje …). Vsak občutek je neka energetska zgoščina na nebu naše zavesti, ki prekriva notranje sonce, našo pravo naravo – prisotnost in mir. In tisto, kar nam je lahko v veliko pomoč pri ohranjanju pri-seb-nosti, je zavestno dihanje. Kot pravi pesem: “dih je tvoj najboljši prijatelj, pozna te od rojstva, ima vse odgovore zate”. Globoko in mirno dihanje je rešilna bilka v mnogih bolečih situacijah ter ojačevalec dobrega občutka v prijetnih. Prenaša pozornost iz naših prenapetih glav, prsi, zategnjenih želodcev in mišic nekam globlje, in hkrati bližje naši zavesti.
Odkritje tistega dela v sebi, ki mi preprečuje biti v boljšem odnosu s sabo, je verjetno blizu delu, ki nama v partnerskem odnosu preprečuje srečati, videti, občutiti se kot sva se lahko na začetku. Največkrat sploh nimamo besed za tisto, kar nas že dolgo boli in čemur se izogibamo srečati. In kar morda ni povezano (le) s partnerjem. In ravno tukaj je lahko nadvse dragocen naš partner – ne da mu znova povemo, kaj z njim/njo ni v redu, ampak da zavzame mesto poslušalca, ko raziskujemo svoje notranje doživljanje. Dobro je, da pri tem početju ostajamo pri sebi, kar pomeni, da govorimo o sebi, o svojih doživljanjih, o svojih potrebah, o svojih željah, ki pa jih izražamo kot odrasli ljudje – jasno, odgovorno, brez pripisovanja krivde drugemu, brez igranja žrtve, brez izsiljevanja. Seveda pot do takšnega vedenja za večino ni jasna in kratka, ampak tudi naporna, zahtevna in neudobna. Lahko se vse v nas upira spremeniti način pridobivanja pozornosti v bolj odraslega. Je pa zato vsakič, ko nam to uspe, lepo in osvobajajoče. Zanimivo je postajati bolj svoj, imeti več notranjega prostora in s tem radosti in moči. Je Pot, na katero je vredno stopiti. Moje vodilo v zasebnem življenju in pri terapevtskem delu je, da je bolj pomembno ostati pri sebi kot v partnerstvu. In po eni strani paradoksalno, po drugi strani pa tudi razumljivo je, da bolj kot poznamo sebe in bolje kot skrbimo zase, lažje in boljše smo v odnosu z drugim. Ko nehamo pričakovati, dobimo. Bolj ko slišimo in poskrbimo za svoje potrebe, bolj smo avtentični in s tem bolj zanimivi za partnerja. Včasih slišati sebe lahko pomeni tudi, da je čas, da zapustimo odnos, v katerem slišati se ni možno. Kot marsikje drugje tudi v partnerstvu velja, da ni pravil. Zato si jih lahko postavimo sami in jih po potrebi zamenjujemo s tistimi, ki smo jih nereflektirano prevzeli ali od predhodnih generacij ali od novodobnih idej. Opažam, da smo ženske velikokrat ujete po eni strani v neozaveščeno dediščino naših prednic in še vedno (a že precej manj potrpežljivo) čakamo na boljše čase, ki nam naj jih vendar že omogoči partner. Kot da nam ideja emancipacije, ki pomeni osvoboditev, še ni prišla v zavest in s tem ne dejstvo, da lahko zase marsikaj naredimo same. Da si lahko same dovolimo mnogo tega, za kar podzavestno čakamo Nanj. Moške pogosto vidim ujete v nemoč – vse bi naredili za svojo žensko, pa vendar ne vedo kaj oz. na kakšen način. In besed, ki bi povezale oba, odstrle, da pogosto čutita enake strahove in želje, ni. Ali pa se požrte in slabo prebavljene pojavijo s pridihom ostrine in bolečine. In naletijo na obrambo in umik pri partnerju. In začarani krog oddaljenosti ter osamljenosti v odnosu se poglablja. Vendar je začarani krog je vedno znova možno presekati s pogovorom in ga tako obrniti v čarobnega. Če imamo srečo, s partnerjem. Če je te (trenutno) malo manj, s seboj. O sebi. Kot pravi že pradavno vodilo: Spoznaj samega sebe. In skoraj ni boljšega začetka tovrstnega raziskovalnega pogovora, kot je partnerstvo. Lahko začnemo kar takoj: “Kaj prebuja partnerstvo v meni, kdo in kakšna sem kot partner-ka …”? In če je pri volji za raziskovanje tudi naša boljša polovica, se lahko začne ponovno: spoznavanje, razumevanje, privlačnost. KONEC – ZAČETEK.