Psihoterapijo doživljam kot subtilno, intimno, čudovito, ustvarjalno, včasih malce naporno, na trenutke pa tudi precej zabavno potovanje k sebi. To je odnos, v katerem se je možno ustaviti, si vzeti čas zase, slediti delom sebe, ki niso pogosto obiskani, izumljati besede za občutke, za katere sploh nismo vedeli, da živijo z nami, oblikovati cilje, o katerih smo le hrepeneli … Vse to in še več je zame psihoterapija; je delo, ki je uresničenje mojih sanj.

Irvin Yalom, psihoterapevtska legenda, je nekje napisal, da zdravi le eno diagnozo – človeške stiske. Ni izjem, vsi se kdaj znajdemo v njej, le intenzivnost in intervali so različni. V času stisk, pa tudi v njihovi odsotnosti se v nas oglaša hrepenenje – po nečem več, drugačnem, globljem, po miru, sprejemanju sebe in Življenja… Tudi za tovrstno raziskovanje je lahko psihoterapija odlična pot.


Individualna psihoterapija odpira vrata v intimo posameznika. Terapevt se uči jezika svojega sogovornika, gledanja skozi njegove oči. V terapevtskem pogovoru se izumljajo metafore in odkrivajo zgodbe, k hočejo priti na plano. Za določen čas lahko postanem sopotnica, ki sprejemam, podpiram, razumem, pa tudi nagovarjam tisto, kar se želi izraziti.
Tak odnos odpira priložnost, da smo slišani, videni, razumljeni in občuteni. Vse to ustvarja pogoje, v katerih se lahko predela kaj starega in zraste kaj novega, nežnega, našega.

Če velja, da se radi zaljubljamo v svojo dopolnjujočo polovico, slej kot prej v vsaki zvezi pridemo do točke, ko gre lažje naprej, če začnemo razvijati svoje pomanjkljivosti, namesto da bi le-te urejali pri partnerju ;). Razočaranje, ki je pogost spremljevalec življenja v dvoje, lahko razumemo tudi kot kažipot k spreminjanju sebe. Težave v partnerstvu so lahko kraljevska pot k sebi. Partnerska psihoterapija vedno znova odkriva hrepenenje po ljubezni in sprejetosti, po bližini. Krasno je biti priča trenutkom srečanja, ko se par znova zbliža, poveže, hkrati pa vsak postaja vedno bolj svoj, avtentičen.

Družinska psihoterapija se me dotika na prav poseben način, saj je v njej priložnost, da so slišane potrebe otrok, da se razbremeni starše, poveže družinske člane in jih spomni, da so drug za drugega zelo pomembni. 

Skupinska psihoterapija prinaša ogromno priložnosti za udeležence. Razbremenjujoče je slišati, da imamo podobne probleme, da vsi iščemo poti k sebi in k drugim, da vsi velikokrat pademo, da imamo podobna hrepenenja. In še zelo pomembna prednost: drugi nas skoraj vedno gledajo s prijaznejšimi očmi kot sami sebe. Zame je skupina kot »topla greda« –  kar gojimo, raste hitreje in varneje. »Pridelke« lahko relativno hitro začnemo uporabljati v »zunanjem svetu«.